IBBY je proglasil 2. april, rojstni dan Hansa Christiana Andersena, za Mednarodni dan knjig za otroke. Ob 2. aprilu vsako leto druga nacionalna sekcija pripravi plakat in poslanico.
| Nekoč je … |
Nekoč je živela … Princesa? Ne.
Nekoč je bila knjižnica. In nekoč je bila tudi deklica z imenom Luisa, ki je šla prvič v knjižnico. Hodila je zelo počasi, ker je vlekla za sabo veliko torbo na koleščkih. Očarano si je ogledovala notranjost knjižnice: police, same police, police, polne knjig. Mize, stoli, pisane blazine, risbe in plakati po stenah.
»Prinesla sem fotografijo,« je plaho rekla knjižničarki ... 😉 |
Andersenova skodelica kave v Ljubljani
Andersen je veliko potoval, okrog tridesetkrat je bival v tujini – če seštejemo vse njegove poti, je preživel devet let svojega življenja zunaj Danske. V avtobiografijah, dnevnikih, pismih in potopisih je Andersen več pisal o srečanjih s slavnimi ljudmi, manj o svojem ustvarjanju in delu. Na poti z Dunaja v Trst se je Andersen dvakrat ustavil tudi v Ljubljani. Prvič s kočijo, 19.-20. marca 1846 in drugič z vlakom 30.-31. maja 1854. Obakrat je prespal v Ljubljani v hotelu Stadt Wien, ki je bil v bližini današnje ljubljanske veleblagovnice Nama oz. kina Komuna. Navdušen je bil nad vhodom v Postojnsko jamo in nad kraško pokrajino, kar je zapisal v dnevniku in svoji drugi mitopoetizirani avtobiografiji z naslovom Pravljica mojega življenja (1855).
V dnevniku je zapisal:
»Četrtek, 19. marca Ob pol petih sem že popil vso kavo. Potem sem se ves dan vozil prek hribovite pokrajine. Pomlad se je ponekod že napovedovala v žitnem polju, na vrbah in na sadnem drevju, ki je že cvetelo. Kosil sem v Celju. Pozno zvečer sem prispel v Ljubljano. Spet so nam vzeli potne liste. To me je razjezilo. V hotelu Stadt Wien je bil zelo objesten natakar.«
O svojem drugem obisku v Ljubljani, je zapisal:
»Torek, 30. maja Čez noč preko Semmeringa skozi silovit dež. V Mürzzuschlagu, ob prihodu v vagon, nismo mogli potrditi naših vozovnic za nadaljnjo vožnjo. Sprevodnik nam je pomagal, da smo to storili v Brucku. Zdaj je Einer zbolel, bruhal je skozi okno vagona. Zelo me je skrbelo zanj. Bil je tudi siten. Zvečer smo prišli v Ljubljano, tam, v hotelu Stadt Wien slab sprejem in slaba hrana. Pozabil sem pokrivalo. Sreda, 31. maja Moral sem vstati ob štirih zjutraj. Sam sem moral s prtljago na postajo. Vstopil sem v majhen, grd vagon z zelo prijaznim človekom iz Trsta. Einer je odlično spal in ni kaj dosti videl. Nisem ga mogel spraviti iz vagona, ko je večina že odšla. Potem pa je bil zelo siten in neprijeten. Ob tem mi je bilo kar slabo. Lepa krajina. V Adelsbergu kosilo. Videl vhod v znamenito jamo . Ob 9½ smo prispeli v Trst.« Milena Mileva Blažič
